Družinski negovalec - Domov
Družinski negovalec

Kazalo

Domov

Priročnik Družinski negovalec

Kontakti

tel.: 01/7810-710
faks: 01/7810-720
e-pošta:
info@druzinski-negovalec.si

Pomembne povezave

›› www.seniorji.info
›› med.over.net
›› Senior 60
›› Zveza društev diabetikov Slovenije
›› Društvo Hospic
›› Revija Kapnik

Vaše zgodbe

ZGODBE DRUŽINSKIH NEGOVALCEV

Ta rubrika je namenjena vsem tistim, ki želijo napisati svoje vtise, doživetja in izkušnje, ki so si jih pridobili ob negovanju svojih dragih. Upravitelj strani si pridržuje pravico do popravkov in selekcije primernosti prispevkov.

Svojo zgodbo nam lahko pošljete po elektronski pošti na info@druzinski-negovalec.si.


BILA SEM DRUŽINSKI POMOČNIK

Leto in pol sem bila družinski pomočnik svoji mami Mariji, dokler ni za vedno zaspala, zaspala doma, kot si je vedno želela. Bila je dobra mama in s sestro sva ji sklenili izpolniti tudi to željo. Bilo je lepo, a težko obdobje za vse nas. Svoji mami sva želeli omogočiti lepo pozno jesen življenja, čeprav sta jo usoda in bolezen naredili popolnoma odvisno od tuje pomoči, tudi pri najosnovnejših vsakodnevnih človeških potrebah.

Zaradi 24 urne skrbi za nepokretno mamo sem pustila delo arhitekta, ki sem ga z veseljem opravljala. Eno leto in pol sem zmogla oboje, nato mi je začelo pešati zdravje. Morala sem se odločiti. V tem obdobju sem izvedela za možnost pridobitve statusa družinskega pomočnika invalidni osebi. Za mamo sem in bi poskrbela po svojih najboljših močeh tudi brez statusa, a sem bila in sem hvaležna za dano mi možnost postati družinski pomočnik, da mi je bilo vsaj malo laže.

Ko danes spremljam spreminjanje tozadevne zakonodaje na slabše, berem članke in poslušam polemike na to temo, se še prelahko vživim v stisko, obup, razočaranje in nemočen bes današnjih družinskih pomočnikov zaradi razmer in odločitev, pred katere so postavljeni, marsikdo celo vrača status. Vsaj to mi je bilo prihranjeno.

Delo družinskega pomočnika, vsakodnevna skrb in nega ljube ti invalidne osebe, je že samo po sebi težko, fizično in psihično, stresno in čustveno izčrpljujoče, po svoje celo samomorilsko: za dobrobit drugega tvegaš svoje zdravje, da o zasebnem življenju sploh ne govorim. Res je, da se sam odločiš za to pot, vendar je laže, če je ne prehodiš sam. Sama bom vedno hvaležna vsem, ki so mi kakorkoli pomagali oz. olajšali težko pot: svoji sestri Maji, pokojnemu stricu Slavcu, sosedi Bredi, patronažnima sestrama Jelki in Mariji, dekletom iz »Pomoči na domu« in »Zore plus« (Bernardi, Ivani, Sonji, Suzani, ...) in mnogim, mnogim drugim. Vsem hvala.

Celostno skrbeti za osebo s posebnimi potrebami ni samo psihično stresno, je tudi velik finančni zalogaj. Če sem hotela mami omogočiti kvalitetno vsakodnevno bivanje, pravilno prehrano kot tudi strokovno nego, denarja ni bilo nikoli preveč oz. dovolj. Ob delovnih dneh so nama z mamo pri vsakodnevni jutranji negi pomagale socialne oskrbovalke zavoda »Pomoč na domu«. Nekaj časa je enkrat do dvakrat na teden k mami prihajala fizioterapevtka in z njo telovadila. Vsako sredo je mama imela triurno prijetno delovno terapijo z dekleti iz »Zore plus«. Reševale so križanke, izdelovale enostavne dekorativne predmete, poslušale glasbo, brale so ji in kramljale, odvisno kar si je mama zaželela. Medtem sem jaz lahko odšla po opravkih, na sprehod, v trgovino ali k zdravniku.

Vsakodnevno sta za dobro voljo skrbeli psička Tara in muca Biba, s katerima se je mama zelo rada igrala, ju božala, ali pa so skupaj zadremale. Bilo je prijetno opazovati, kako obzirni in nežni sta bili živalci do mame in kako je njuna bližina pozitivno vplivala nanjo. Tudi tako sva se borili proti demenci, ki je mamo počasi izčrpavala psihično in fizično.

S pomočjo patronažnih sester sva z mamo poskrbeli za hudo preležanino na peti, ki jo je prinesla iz bolnice, in jo pozdravili. Da doma ni dobila novih preležanin zaradi vsakodnevnega ležanje, je bila potrebna vsakodnevna skrbna telesna nega in masaža ter obračanje, podpiranje in podlaganje v postelji, pa tudi zdrava in z vitamini in minerali bogata prehrana.

Mama je zelo rada dobro jedla, vedno se je veselila obrokov. Zaradi bolezni je zelo težko požirala, vso hrano, ki sem jo normalno okusno pripravila, sem ji spasirala, tudi solato, da jo je lahko jedla z žlico. Tudi pila je samo po požirkih z brizgo. Pomoč je potrebovala pri vseh življenskih opravilih, sama je pri tem zelo rada sodelovala po svojih močeh, kar smo vedno vzpodbujali in pohvalili, čeprav je tako trajalo dlje.

Ker je bila mama priklenjena na bolniško posteljo, sem ji skušala to enolično bivanje popestriti z njej prijetnimi dejavnostmi in obiski. Mama se je posebej veselila obiskov vnukov Benjamina in Ize. Takrat je bilo pri nas še posebej živo, pestro in polno smeha. Radi so jo obiskovali tudi sorodniki, prijateljice in sosede, saj je bila zelo prijetna in mila. Rada je tudi gledala televizijo, poslušala glasbo in kasete s pripovedkami, reševala križanke in poslušala, ko smo ji brali. Govorila je zelo težko, vse so povedale njene bistre modre oči in droben nasmeh.

Skozi najino sobivanje in soodvisnost sva imeli tako ena kot druga dobre kot slabe dni. Tako sva bili, razmeram in zmožnostim primerno, razigrani, veseli in polni življenja, nasmejani in srečni, pa spet depresivni, žalostni, nejevoljni in naveličani vsega. Vendar sva se vsak večer pred spanjem objeli in se ena drugi zahvalili za preživeti dan.

Naj bo dovolj. Za konec samo to: največja in zame edina pomembna nagrada za moje delo je bil vsakodnevni srečni nasmeh na maminem obrazu in spokojnost njenega obraza v smrti.

S smrtjo invalidne osebe družinskemu pomočniku preneha status. Sedaj sem prijavljena na Zavodu za zaposlovanje in se pridno ukvarjam s svojo prihodnostjo. Življenje pač teče dalje, ostanejo le spomini, lepi spomini.

Eva R.

 

Copyright © 2006 Dom starejših občanov Grosuplje | Pravno obvestilo | Produkcija: NET Informatika