Družinski negovalec - Domov
Družinski negovalec

Kazalo

Domov

Priročnik Družinski negovalec

Kontakti

tel.: 01/7810-710
faks: 01/7810-720
e-pošta:
info@druzinski-negovalec.si

Pomembne povezave

›› www.seniorji.info
›› med.over.net
›› Senior 60
›› Zveza društev diabetikov Slovenije
›› Društvo Hospic
›› Revija Kapnik

UMIRANJE IN KONEC ŽIVLJENJA

Žalovanje

Vprašanje: Pred dvema letoma mi je umrla mama. Bila je hudo bolna in je potrebovala veliko pomoči, ki je jaz kljub dobri volji nisem mogla nuditi. Zato je zadnje tedne življenja preživela v domu upokojencev. Ni dneva da se ne bi spraševala ali sem ravnala prav, ko sem jo dala v dom? Mama je bila tako dobra do nas otrok, morda pa ji nismo dovolj povrnili njene dobrote! Ljudje pravijo, da čas ozdravi rane, a meni te misli ne dajo miru. Ali je to normalno? Življenje se mi je po njeni smrti spremenilo, sem drugačna in to opazi tudi moja družina. Kaj naj storim, da ME TE MISLI NE BODO VEČ PREGANJALE IN SE BOM SPRIJAZNILA, DA MAME NI VEČ?

Odgovor: Problem, ki ga opisujete strokavnjaki imenujejo žalovanje. Žalovanje za ljubljeno osebo je nekaj povsem normalnega. Koliko časa traja normalno žalovanje je težko določiti. Če to tralja več kot eno leto pa je pametno poiskati strokovno pomoč. Morda se pogovorite s svojim zdravnikom.S to problematiko se veliko ukvarja tudi društvo Hospic. V vsakem primeru pa morate nekaj ukreniti, saj pretirano dolgo žalovanje lahko resno vpliva na vaše zdravje in na medsebojne odnose v vaši družini.

Odgovor: Niste edina, ki imate takšne občutke. Meni je ravno tako pred tremi tedni umrla mama, ki je bila bolna za rakom in je zadnje 3 mesece preživela v domu starostnikov, ker je otroci nismo mogli tako negovati in ji nuditi takšne pomoči, kot je ona potrebovala. Tudi meni je težko in se sprašujem, če sem dovolj storila zanjo, ampak težko je že to, ko gledaš tako bolnega človeka in mu ne moreš pomagati. Mislim, da jaz poleg svoje družine in službe mami res ne bi mogla nuditi tega kar je potrebovala. Poskušam se spominjati lepih stvari in vsega kar sem drugega storila zanjo, ter se poskušam sprijazniti z usodo. Mislim, da je res mučno se še dodatno mučiti s tem a smo ravnali prav ali ne, verjetno smo v danem trenutku ravnali po svojem občutku, kar je tudi prav. Mislim, da se morate posvečati in ukvarjati se s svojo družino in misliti, da ste naredila to kar ste zmogla. Tudi mama bi bila vesela, da živite naprej srečno in brez občutkov krivde.

Odgovor: Žal se je zgodilo najhujše, moja draga mami nas je nenadoma, nepričakovano zapustila. Pa ne bi rada govorila o svoji bolečini ampak kako se človek znajde pred problemi na katere sploh na pomisli!! Ob takem dogodku se zaveš kako malo imaš informacij kaj si tvoji dragi želijo. Moje dileme so bile: ali si je mama želela žarni ali klasični pokop, koga obvestiti o pokopu, ali bi želela pevce...O tem se z njo nisem nikoli pogovarjala...nisem si upala. Danes vem da je bilo to narobe. Pišem, zato, da bi vi ki to berete ne naredili enake napake.

Copyright © 2006 Dom starejših občanov Grosuplje | Pravno obvestilo | Produkcija: NET Informatika